Ko mine prvo vznemirjenje po prihodu novorojenčka, starejšemu sorojencu privrejo na dan številna čustva in vprašanja:
- Občutek, da ga mamica nima več tako rada
- Mami nisem tako všeč kot moja sestrica
- Občutek da ni dovolj ljubezni za vse
- Moj prostor v maminih mislih je preveč negotov in še bi lahko naštevali.
Tekmovalnost med sorojenci je nekaj naravnega, na drugi strani pa prinese veliko bolečine predvsem starejšemu novorojencu. Žal pa otroci tega ne znajo izraziti z besedami, zato se bo pomanjkanje opioidov v možganih kazalo kot izbruhi jeze, kljubovanja in grobega vedenja. Tako njegovo srce kriči: Mami rad te imam najbolj na svetu in hočem te zase.
Starši pa ob vseh obveznostih komaj dohajamo svet, kaj šele da bi otrokom lahko nudili prav vse tako kot je napisano v knjigah, priročnikih ali tolikih nasvetov drugih ljudi. Bolj pomembno od izvajanja vseh mogočih ukrepov je, da tekmovanje med sorojenci vzamemo resno. Možgani sorojenca, ki je pogosto žrtev napadov, se zelo hitro začnejo prilagajati preživetju v svetu ustrahovanja.
